1/22/2012

JUNAK IZ HAARLEMA- Dutch Legend in Slovene

Pred mnogimi leti je v Haarlemu, enemu izmed večjih mest na Nizosemskem živelnežen svetlolas deček. Njegov oče je bil zaporničar, ki je odpiral zapornice v rečniih kanalih, ki so regtulirale količino vode v kanalih. 
Zaporničar dviguje in spušča zapornice glede na to koliko vode je potrebno. Ponoči jih previdno zapre, da ne bi prevelika količina vode pritekla v kanal, saj bi voda kar hitro poplavila okoliško pokrajino. Ker je večina Nizozemske pod morsko gladino je velika količina vode zajezena z močnimi jezovi, pregradami, ali zapornicami, ki preprečujejo poplave. Na Nizozemskem že majhni otroci vedo, da je potrebna nenehna pozornost, da reke in morja ne bi poplavile njihove dežele. Samo delček nepazljivosti zaporničarja lahko prinese uničenje in pogubo  za vse.
Nekega prekrasnega jesenskega popoldneva sta starša prosila dečka, naj odnese slepemu starcu nekaj peciva na drugo stran jezu.  Deček se je brezskrbno odpravil na pot, ter se po druženju s svojim starim prijateljem odpravil proti domu.
Ko je tako korakal domov, je opazil, kako je jesensko deževje napolnilo kanale. Mrmral si je otroško pesmico in razmišljal o očetu in njegovi trdni stari zapornici, ter  začutil  hvaležnost. »Če bi zapornica popustila, kje bi sedaj bila mati in oče?  Ta lepa polja bi bila vsa prekrita z jezno vodo.«  Je pomislil.  » Oče ji vedno pravi jezna voda. Verjetno si misli, da je voda jezna naj, ker jo že tako dolgo zadržuje.«
Tako je razmišljal, ko se je ustavil, da bi pobral majceno cvetlico, ki je rasla na obrežju. Nato se je ustavil in vrgel v zrak ptičje pero, ter opazoval, kako se počasi spušča proti vodi. Poslušal je prikrito šušljanje in zagledal zajca, ki je tekel čez travnik. Nasmehnil se je, ko se je spomnil na svojega slepega prijatelja in kako se je starcu čez obraz zarisal nasmešek, ob  dečkovem obisku.
Nenadoma je deček presenečeno obstal. Niti opazil ni, da je sonce že začelo zahajati. Opazil je, da je izginila njegova dolga senca, ki jo je še nedolgo tega  opazoval na travi. Pričelo se je nočiti in pomislil je, kako daleč od doma je in v samotni soteski, kjer so še modre cvetlice spremenile barvo v pusto sivino. Pospešil je korak in z se z razbijajočim srcem spomnil mnogih otroških zgodbic o otrocih, ki so zašli v temačnem gozdu. Ravno se je pripravljal, da bi stekel domov kar ga nesejo noge, ko ga je prestrašil nenavaden zvok- zvok curljajoče vode. Pogledal je navzgor in opazil luknjico v jezu, skozi katero je pronical majhen curek vode. Na Nizozemskem že vsak otrok  zatrepeta pred samo mislijo, da bi kateri od jezov lahko popustil.  Deček je v trenutku razumel v kakšni nevarnosti se je znašel. Vedel je, da bo luknjica, če bo voda še naprej uhajala skozi, kar kmalu postala velika luknja in jez bo kaj kmalu popustil.
V trenutku se je zavedal kaj mora narediti. Odvrgel je rože in urno splezal po jezu navzgor, dokler ni dosegel uhajajoče vode. Potisnil je svoje otroške prstke v luknjo in voda je nemudoma nehala uhajati.
«Ah«, je pomislil s kančkom deškega zanosa, »jezne vode vdajte se, Haarlem ne bo poplavljen dokler sem jaz tukaj«.
Vse v redu in prav, vendar noč se je začela hitro spuščati in postajalo je zmeraj bolj hladno. Mali junak se je začel tresti od mraza in strahu. Glasno je zakričal: » Pridite sem, pridite sem!«, vendar nikogar ni bilo. Mraz je vedno bolj pritiskal, majhni utrujeni prstki so mu mrtveli, kmalu ni več čutil dlani in roke, celo njegovo telo je  preplavila bolečina. Ponovno je zakričal: » A res ni nikogar?  Mati, mati!«
Alas, njegova mati, je doma ravno zaklenila vrata in jezno tuhtala, kako ga bo zjutraj okarala, ker je prespal pri starem Jensnu, brez njenega dovoljenja.
Deček je medtem poskušal žvižgati. Upal je, da bo kakšen potepuški deček slišal njegovo žvižganje in mu prihitel na pomoč. Vendar so mu zobje tako močno šklepetali, da je so bili vsi napori zaman. Na pomoč se je zatekel k bogu, a odgovor se mu je utrnil v mislih: »Ostal bom tukaj do jutra.«
Polnočna luna je svetila na majhnega osamljenega  dečka, ki je sedel na polovici kamnitega jezu. Sedel je sklonjene glave, a ni spal. Tu in tam si je s prosto  roko podrgnil iztegnjeno roko, ki se je zdela kot, da je pritrjena na jez. Pogosto se je njegov bled, objokan in prestrašen obraz obrnil v smer nočnih glasov, ki si jih je pogosto samo domišljal.
 Muke te dolge in neustrašne straže so nepredstavljive.  Dečka je preplavljali groza, ko je pomislil na starša, brate in sestre, na svojo domačo toplo posteljo, sam pa je zrl v oči hladni, grozljivi noči.
Vedel je, da če bi umaknil svoj majcen prst, bi jezne vode še bolj podivjale v vsej svoji togoti, pognale bi se naprej in ne bi se ustavile niti tedaj, ko bi pod seboj zmlele celotno mesto. Ne, vzdržal bo do jutra- če bo le še živ! Ni bil prepričan, da bo preživel to noč polno bolečin in groze. Kaj pa je sedaj to čudno brnenje? In bolečina, ki ga je kot nož prevevala od glave do peta? Ni bil prepričan, da bi lahko umaknil svoj prst, tudi če bi želel.
Ob zori se je po vrhu jeza sprehajal duhovnik, ki se je vračal iz obiska bolnega farana in zazdelo se mu je, da sliši stokanje. Sklonil se je in spodaj, globoko spodaj je ob strani jezu zagledal otroka, ki se je zvijal v bolečinah.
»Za božjo voljo, fant« je dejal, »kaj pa počneš tukaj?«
»Zadržujem vodo, da ne bi odtekla«, je preprosto odgovoril deček. »Recite jim naj pohitijo!«

Verjetno ne rabimo dodajati, da so res pohiteli!