Kurentovanje - Carnival in Ptuj SLOVENIA 10 February 2013

Kurentovanje PDF

PUSTOVANJE in Osnovna šola Gustava Šiliha Laporje

While travelling through Slovenia I had a chance to visit our partner`s school -Osnovna šola Gustava Šiliha - so thank you Margareta and Tina for your warm welcome J Lucky me because on Shrove Tuesday the Egyptian mummies, Romans, Vikings, pirates, gangsters of 1920ties, hippies… arrived to Laporje. It was a great way to learn about history. Lovely costumes were prepared by students and teachers. All the groups performed very well and I could see some amazing talents among pupils and teachers just to name Jack Sparrow and two teachers (?) from the story about 20ties. The jury decided that the winners are pirates. They won a basket full of fruit.
Thanks again,
Gosia

THANK YOU!

Dear Friends!

Today is the last day of our project "Once upon a time in Europe" It was a great time for me and I am happy that so many people could enjoy the activities and mobilities. I would like you to continue the postings on our blog so we still can be in touch and maybe create something new in the future. Thank you very much to all who made this project possible from very start - Paquita, Melanie and Brigita and all who were eager to contribute and meet through these two years. Especially our lovely hardworking coordinators and headmasters who let us mess a little bit in their school routine. Thank you for great meetings you all organised! It would not be possible without support from all the teachers and parents as well as local authorities (Town Halls) and school friends. I must not forget our pupils who worked hard and I just hope that they learnt and experienced a lot. 

Have a lovely summer !

Gosia 

For the last day of our project - Comenius Dance :-)

THE PROJECT ENDS :(

Our project is coming to the end. On the 31st July it officialy ends. We had wonderful two years of cooperation and friendship. We met fantastic people and did interesting activities. I hope we continue the blog and will share some news from our schools, which will help us to be in touch. Before we say goodbye here are some views to remind us all the fun and laughter we had together. 

Watching Shrek :-)

One of our task was to watch Shrek 1 and find as many fairy tales creatures  as possible. Donkey is our favourite character

but in the film you can also meet... can you imagine somebody has already made the list !


List of Shrek characters 


Anyway we translated some into 6 languages of our project. 


English - Polish - Slovenian - Latvian - Portuguese - Catalan - Dutch 

Cinderella – Kopciuszek – Pepelka – Pelnrušķīte – Cinderela – Ventafocs - Assepoester

Snow White – Królewna Śnieżka – Sneguljčica – Sniegbaltīte - Branca de Neve – Bancaneus - Sneeuwwitje

Sleeping Beauty – Śpiąca Królewna  – Trnjulčica - Guļošā princese - Bela Adormecida – La  Bella Dorment - DE SCHONE SLAAPSTER

Witch – czarownica – čarovnica -  ragana – bruxa – bruixa – heks

Fairy – wróżka – vila – feja - fada – fada - fee

Pinocchio – Pinokio – Ostržek – Pinokio – Pinóquio – Pinotxo - Pinokkio

3 Little Pigs – Trzy małe świnki - Trije prašički -Trīs siventiņi - 3 porquinhos - Els Tres  Porquets – De Drie Biggetjes

 Gingerbread – Pierniczek – Piškotko - Piparkūku vīriņš - Pão doce - L’Homenet de Pa - HONINGBROOD

Ogre – Ogr – Oger – milzis – ogre - L’ogre - ogre

Wizard – czarodziej – čarovnik – bur vis – feiticeiro - bruixot - tovenaar

Magic  Mirror – magiczne lustro - čarobno ogledalo  -  burvju spogulis - Espelho mglico - Mirall Magic - MAGISCHE SPIEGEL

Dragon – smok - zmaj - pūķis – dragão – drac - draak

Prince – książe – princ – princis - principe – princep - prins

Princess – księżniczka – princeska - princese – princesa – princesa - prinses

Knight – rycerz – vitez – karalis - cavaleiro – cavaller - ridder

Castle – zamek - grad – pils -  castelo – castell - slot

Dwarves - krasnoludki – palčki – punduri – anões - les nanes - dwergen

COMENIUS CORNERS

The news from our project, some souvenirs , materials , booklets, pictures and stories decorated our Comenius Corners. 

• EB 1 N 1 DE Montemor-O-Novo

Osnovna šola Gustava Šiliha Laporje

Szkoła Podstawowa nr 11 , Przemyśl

Escola Dr Ferrer , Artes

Oranje- Nassauschool , Nijkerk

Rāmuļu pamatskolā, Rāmuļu 

Escola Dr Ferrer , Artes 

Meeting in the Netherlands

We are already busy preparing for our last meeting, but we still can`t forget the last one.

Slovenian team spent a wonderful week in Nijkerk, a scenic town in the Netherlands.
Your school system and the way you work with children was really inspiring for us all.


Thank you for having us and for showing us your wonderful country. You really did a great job.The only complain that we`ve got is this- now we have to loose some weight!


There are some nice moments caught with my camera.

Interesting architecture in Amsterdam.

  

Water, water, water.

When in Rome.....

 At school.

Head and shoulders, knees and toes.....

 

 The small ones...

Reading...

A piece of home.

 

   

 The usual suspects.

Busy, busy, busy...

Tulips and some more tulips. Did I mention tulips?

 

     

   Paquita step away from your camera!

 

On the beach.

Performance by the children. 

Nijkerk

Dutch ladies relaxing on a boat...

.....and  some Portuguese while.....

...the men were working very hard!

See you soon!

The Legend of Przemyśl Crest- Polish legend translated in Slovene

Meščani Przemyśl-a so se prebujali. Iz smeri mestnega obzidja je bilo slišati glasove stražarjev. Vrata v obzidju so škripala. Skoznje so prihajali trgovci in tlačani. Čez strehe se je valil dim- gospodinje so pripravljale zajtrk. Pekle so slastne kolačke imenovane “podpłomyk”. Višji del mesta je bil obdan z okopom, ki se je končal s palisado narejeno iz hrastovih debel.  V grajskih stolpih so nenehno bdeli stražarji in skupina oboroženih konjenikov je zapuščala mesto skozi velika lesena mestna vrata. Bili so to prinčevi sli, ki so prenašali pomembno sporočilo vladarju plemena Wislanie. Wislanci so živeli ob reki Wisli in jih je s plemenom Lędzianie povezovalo dolgoletno prijateljstvo. Princ Ledziancev, imenoval se je Przemysław je poslal svoje sle, da bi princu Wislancev izročili darila.

Največje bivališče v  mestu je bil Przemysławov dvorec. Velikanska vrata, ki so vodil do prinčevega prestola so se odprla in na vhodu je stal princ. V roki je držal ogromno sulico, ki jo je uporabljal na lovu na medvede. Przemysław je imel za bok zataknjeno sekiro, na hrbtu pa lok. Tako oborožen se je odpravljal na lov. Sprehodil se je skozi vhod v dvorec mimo svojih podložnikov, ki so se spoštljivo priklanjali, da bi pozdravili svojega gospodarja.

Podal se je po dolgi ozki cesti med hišami, proti glavnim vratom. Stražarji so ga spoštljivo pozdravili in pomahal jim je v slovo, ko se je ob obzidju namenil proti gozdu.

Kaj kmalu je zapustil za seboj še zadnje koče in že se je znašel v gozdu, ki ga je tako dobro poznal. Ko je tako hodil, je opazoval drevesa, ki jih podrl veter in čredo srn, ki se je prestrašeno pognala globlje v gozd. Tišino je občasno prekinilo le petje ptic in šelestenje listja v vetru.

Nenadoma je tišino prekinilo lomljenje vej in čudno godrnjanje. Przemysław je bil izkušen lovec, zato je počepnil za podrto deblo drevesa in čakal. Iz goščave je prilomastila divja svinja s svojimi mladiči. Njihov rjav kožušček je bil prepreden z belimi črtami.  Przemysław je potrpežljivo počakal, da so odlomastili dalje, saj on je lovil medveda in ne divjih svinj. Prav tako ni želel loviti matere majhnih prašičkov.

Princ se je odpravil proti jasi, kjer bi naj po pripovedovanju čebelarjev, našel medveda. Žival je že nekaj dni uničevala panje divjih čebel in  napadala črede govedi na travnikih v bližini gozda.

Przemysław si je s sekiro utiral pot skozi gosto grmičevje, praprot in podrta drevesa. Končno se je prebil do jase na kateri je rasel velikanski hrast. Odločil se je, da bo za trenutek počival pod krošnjo drevesa. Sulico je naslonil na deblo in med tem ko je v torbi iskal kolaček se je pred njim znašel ogromni medved. Princ se je v trenutku zavedal, da ne bo mogel seči po sulici in da mu preostane edino, da se z medvedom bori s svojo sekiro.

Medved se je dvignil na zadnje tace in s šapami jezno mahal proti princu, da so se mu njegovi ostri kremplji kar svetili na soncu. Glasno je zarjul in se vrnil v gozd. Presenečeni princ je pograbil svojo sulico, ter stekel za medvedom. Čez čas je dohitel medveda, a le ta ni kazal zanimanja za princa. Przemysław medveda ni napadel, saj je napad od zadaj proti stari tradiciji bojevanja. Čakal je, da se medved obrne, a na njegovo presenečenje je medved dostojanstveno nadaljeval svojo pot. Takrat je princ spoznal, da medved želi, da mu sledi.

Medved in lovec sta vštric hodila po hribu navzgor. Na vrhu se je medved ustavil , se mirno obrnil in zagodrnjal. Przemysław je spoznal, da se želi kralj gozdov posloviti, zato se je priklonil v pozdrav, kot se gospod prikloni gospodu. Takrat sta si nemo zazrla v oči- princ plemena Lędzianie in medved, čigar temna postava je  še bolj izsstopala na modrem nebu. Čez čas je žival šla svojo pot, toda princ je ni poskušal uloviti. Razumel je, da je bilo to srečanje simbolično. Zavedal se je, da mora biti on, princ Przemysław , prav tak kot medved- neusmiljen do svojih sovražnikov in sočuten do svojih podložnikov.

Naslednjega dne se je princ vrnil domov. Sklical je mestni svet in velel svojim vitezom, da naj na svoje ščite narišejo črnega medveda na modri podlagi. Enak znak je naročil narisati tudi nad glavni vhod.

Več kot tisoč let kasneje lahko še zmeraj vidite zastavo z enakim simbolom na stolpu Przemyslskega gradu. Kasneje v Krščanski dobi so mu dodali še zlat križ, a to je že druga zgodba…..

MOŽAKAR S SVETILKO- Latvian legend

Ali veste zakaj je simbol mesta Cesis svetilka? Zgodilo se je nekje daleč v preteklosti, nekaj podrobnosti je že izgubljenih, nekaj se jih je dodalo, kot se pač zgodi skozi stoletja.

Pred davnimi časi, ko je bil Cesis še obdan z visokim obzidjem in so bila edini vhod v mesto velika železna vrata je živel mož. Bil je to tih možakar, ki so ga ljudje pogosto spregledali, a je imel zelo rad svoje delo- bil je vratar.  Ljudje so ga le redko srečali, a se je o njem veliko slišalo. Ko je mesto potonilo v spanec se  je možakar podal na ulice mesta s svojo zvesto spremljevalko palico in svetilko, ki je zmeraj svetila.

Tako je bilo že od nekdaj in nihče ni moža spraševal po starosti in njegovem položaju. Ljudje so se zaradi njega počutili pomirjeni in varni.

Toda nekega večera, ko je bilo mesto ogrnjeno v gost plašč megle, so ljudje, ki so se zvečer vračali domov opazili, da možakarjeva svetilka ne sveti tako sijoče, kot po navadi.. Vedno je močno svetila, vendar je tisto noč oddajala le šibko svetlobo.

V mesto se je priplazila noč in vse je potihnilo. Slišati ni bilo niti glasu. Zora je pregnala meglo, a zjutraj ni bilo o možu s svetilko ne duha ne sluha. Iskali so ga povsod, pojavile so se razne govorice, a mož, kot da bi se pogreznil v zemljo. Edino česar so se ljudje spomnili je bila šibka svetloba njegove svetilke.

Prišli so drugi možje s svetilko, da bi čuvali sanje meščanov. Koliko točno jih je bilo ne ve nihče.

 Časi so se spreminjali, prišla je vojna in tuje čete so ropale po mestu. Mesto so ljudje obnovili, a niso zgradili obzidja in stolpov. Živeli so brez mogočnih železnih vrat in le redki so se še spominjali nočnega čuvaja, odmeva njegovih korakov, rožljanja njegovih ključev in njegovih tihih pomirjajočih besed: Vse je v najlepšem redu.”

Če boste kdaj v Cesisu srečali moža s palico in svetilko ne pozabite posvetiti z njo, saj vas bo tako  svetloba spremljala ne le na poti, temveč tudi v mislih in sanjah.

Netherland legend illustrated by Slovenian children

KATJA, 3rd grade

MARUŠA , 3rd grade

EVA, 3rd grade

Catalan legend illustrated by Slovenian children

ZALA 2nd grade

VERONIKA, 2nd grade

ŽIGA P., 2nd grade

FILIP, 2nd grade

JUNAK IZ HAARLEMA- Dutch Legend in Slovene

Pred mnogimi leti je v Haarlemu, enemu izmed večjih mest na Nizosemskem živelnežen svetlolas deček. Njegov oče je bil zaporničar, ki je odpiral zapornice v rečniih kanalih, ki so regtulirale količino vode v kanalih. 

Zaporničar dviguje in spušča zapornice glede na to koliko vode je potrebno. Ponoči jih previdno zapre, da ne bi prevelika količina vode pritekla v kanal, saj bi voda kar hitro poplavila okoliško pokrajino. Ker je večina Nizozemske pod morsko gladino je velika količina vode zajezena z močnimi jezovi, pregradami, ali zapornicami, ki preprečujejo poplave. Na Nizozemskem že majhni otroci vedo, da je potrebna nenehna pozornost, da reke in morja ne bi poplavile njihove dežele. Samo delček nepazljivosti zaporničarja lahko prinese uničenje in pogubo  za vse.

Nekega prekrasnega jesenskega popoldneva sta starša prosila dečka, naj odnese slepemu starcu nekaj peciva na drugo stran jezu.  Deček se je brezskrbno odpravil na pot, ter se po druženju s svojim starim prijateljem odpravil proti domu.

Ko je tako korakal domov, je opazil, kako je jesensko deževje napolnilo kanale. Mrmral si je otroško pesmico in razmišljal o očetu in njegovi trdni stari zapornici, ter  začutil  hvaležnost. »Če bi zapornica popustila, kje bi sedaj bila mati in oče?  Ta lepa polja bi bila vsa prekrita z jezno vodo.«  Je pomislil.  » Oče ji vedno pravi jezna voda. Verjetno si misli, da je voda jezna naj, ker jo že tako dolgo zadržuje.«

Tako je razmišljal, ko se je ustavil, da bi pobral majceno cvetlico, ki je rasla na obrežju. Nato se je ustavil in vrgel v zrak ptičje pero, ter opazoval, kako se počasi spušča proti vodi. Poslušal je prikrito šušljanje in zagledal zajca, ki je tekel čez travnik. Nasmehnil se je, ko se je spomnil na svojega slepega prijatelja in kako se je starcu čez obraz zarisal nasmešek, ob  dečkovem obisku.

Nenadoma je deček presenečeno obstal. Niti opazil ni, da je sonce že začelo zahajati. Opazil je, da je izginila njegova dolga senca, ki jo je še nedolgo tega  opazoval na travi. Pričelo se je nočiti in pomislil je, kako daleč od doma je in v samotni soteski, kjer so še modre cvetlice spremenile barvo v pusto sivino. Pospešil je korak in z se z razbijajočim srcem spomnil mnogih otroških zgodbic o otrocih, ki so zašli v temačnem gozdu. Ravno se je pripravljal, da bi stekel domov kar ga nesejo noge, ko ga je prestrašil nenavaden zvok- zvok curljajoče vode. Pogledal je navzgor in opazil luknjico v jezu, skozi katero je pronical majhen curek vode. Na Nizozemskem že vsak otrok  zatrepeta pred samo mislijo, da bi kateri od jezov lahko popustil.  Deček je v trenutku razumel v kakšni nevarnosti se je znašel. Vedel je, da bo luknjica, če bo voda še naprej uhajala skozi, kar kmalu postala velika luknja in jez bo kaj kmalu popustil.

V trenutku se je zavedal kaj mora narediti. Odvrgel je rože in urno splezal po jezu navzgor, dokler ni dosegel uhajajoče vode. Potisnil je svoje otroške prstke v luknjo in voda je nemudoma nehala uhajati.

«Ah«, je pomislil s kančkom deškega zanosa, »jezne vode vdajte se, Haarlem ne bo poplavljen dokler sem jaz tukaj«.

Vse v redu in prav, vendar noč se je začela hitro spuščati in postajalo je zmeraj bolj hladno. Mali junak se je začel tresti od mraza in strahu. Glasno je zakričal: » Pridite sem, pridite sem!«, vendar nikogar ni bilo. Mraz je vedno bolj pritiskal, majhni utrujeni prstki so mu mrtveli, kmalu ni več čutil dlani in roke, celo njegovo telo je  preplavila bolečina. Ponovno je zakričal: » A res ni nikogar?  Mati, mati!«

Alas, njegova mati, je doma ravno zaklenila vrata in jezno tuhtala, kako ga bo zjutraj okarala, ker je prespal pri starem Jensnu, brez njenega dovoljenja.

Deček je medtem poskušal žvižgati. Upal je, da bo kakšen potepuški deček slišal njegovo žvižganje in mu prihitel na pomoč. Vendar so mu zobje tako močno šklepetali, da je so bili vsi napori zaman. Na pomoč se je zatekel k bogu, a odgovor se mu je utrnil v mislih: »Ostal bom tukaj do jutra.«

Polnočna luna je svetila na majhnega osamljenega  dečka, ki je sedel na polovici kamnitega jezu. Sedel je sklonjene glave, a ni spal. Tu in tam si je s prosto  roko podrgnil iztegnjeno roko, ki se je zdela kot, da je pritrjena na jez. Pogosto se je njegov bled, objokan in prestrašen obraz obrnil v smer nočnih glasov, ki si jih je pogosto samo domišljal.

 Muke te dolge in neustrašne straže so nepredstavljive.  Dečka je preplavljali groza, ko je pomislil na starša, brate in sestre, na svojo domačo toplo posteljo, sam pa je zrl v oči hladni, grozljivi noči.

Vedel je, da če bi umaknil svoj majcen prst, bi jezne vode še bolj podivjale v vsej svoji togoti, pognale bi se naprej in ne bi se ustavile niti tedaj, ko bi pod seboj zmlele celotno mesto. Ne, vzdržal bo do jutra- če bo le še živ! Ni bil prepričan, da bo preživel to noč polno bolečin in groze. Kaj pa je sedaj to čudno brnenje? In bolečina, ki ga je kot nož prevevala od glave do peta? Ni bil prepričan, da bi lahko umaknil svoj prst, tudi če bi želel.

Ob zori se je po vrhu jeza sprehajal duhovnik, ki se je vračal iz obiska bolnega farana in zazdelo se mu je, da sliši stokanje. Sklonil se je in spodaj, globoko spodaj je ob strani jezu zagledal otroka, ki se je zvijal v bolečinah.

»Za božjo voljo, fant« je dejal, »kaj pa počneš tukaj?«

»Zadržujem vodo, da ne bi odtekla«, je preprosto odgovoril deček. »Recite jim naj pohitijo!«

Verjetno ne rabimo dodajati, da so res pohiteli!

CATALAN LEGEND IN SLOVENIAN LANGUAGE

LEGENDA O ZLATI KOZJI KOŽI

Pred davnimi časi so v  Kataloniji pošteni trgovci prenašali ogromne količine zlatih in srebrnih kovancev. Namenjeni so bili v Barcelono sklepat posle in dragocenosti so imeli zavite v kozjo kožo.

Ko so hodili skozi Artes, majhno vasico v pokrajini Bages jih je napadla skupina nepridipravov  in jim ukradla vse zlatnike in srebrnike.

Prijazni vaščani so trgovcem pomagali loviti lopove, vendar so le ti med tem zakopali zaklad na prav poseben kraj, od koder lahko vidiš sedem zvonikov.

Vaščani so pomagali trgovcem iskati zaklad, a ves trud je bil zaman.

Lopovi so pobegnili v Francijo, da jih ne vaščani ne bi ujeli. Nihče več ni nikoli slišal za njih, prav tako tudi ne za zaklad, ki so ga skrili.

Ljudje še dandanes obiskujejo vasico Artes v upanju, da bodo našli skrit zaklad.

Kot pravi legenda: Če želiš najdi zaklad zavit v kozjo kožo, moraš poiskati natanko tak kraj, kjer se vidijo sedmi zvoniki ; Calders, Avinyó, Horta d’Avinyó, Sallent, Cabrianes an in dva iz Artésa”.

Do danes, ga ni uspelo najti še nikomur. Morda ga bo pa tebi!

Christmas Fair in Laporje

This year Santa`s first stop was OŠ Gustava Šiliha  Laporje in Slovenia. He visited our Christmas fair and brought gifts to all of us.  Our children have created some wonderful things and offered a wide selection of Christmas gifts. Don`t be surprised to find out that Santa bought some presents for you at our fair! 


After a short cultural event children had the opportunity to take photos with Santa and after that we spent some time shopping and trying tasty homemade pastry.


We`ve spent a wonderful time socializing with collegues, pupils and parents.